Po večih neuspelih poizkusih je bratoma Montgolfier (Joseph in Ethienne) 4. junija 1783 v prisotnosti kralja Luisa XVI., uspel prvi javni prikaz “aerostata”. To je bila krogla narejena iz svile in papirja napolnjena s toplim zrakom. Balon se je dvignil na višino približno 1000 metrov. Kaj kmalu so poletela še prva živa bitja: ovca, petelin in raca. Vse tri živali so polet preživele in to je bil dokaz, da lahko živo bitje diha tudi v večjih višinah.

Prvi polet s človeško posadko se je zgodil 19.septembra 1783. Poletela sta fizik Jean-François Pilâtre de Rozier in markiz François d’Arlandes. Prva sta imela čast in pogum preizkusiti letenje s toplozračnim balonom. Letela sta 25 minut in v tem času preletela nekaj več kot osem kilometrov.

Že dober mesec kasneje, 1. decembra 1783, je poletu toplozračnega balona sledil polet plinskega balona. Pilotirala sta ga fizik Jacques Charles in Nicolas Robert.  Poletela sta iz kraljevega vrta “Les Tuileries” v Parizu v 800 m3velikem balonu, napolnenjem z vodikom. V dveh urah sta preletela razdaljo 36 kilometrov. Balon je imel že vse konstrukcijske elemente današnjih plinskih balonov: mreža, ventil za izpiščanje plina, balast. Z barometrom sta merila spremembo višine  balona.

Za tem je sledilo kar nekaj uspešnih poletov kot na primer 17. januarja 1784, ko je z zelo velikim  balonom bratov Montgolfier poletelo kar sedem potnikov. Leteli so preko Lyona in dosegli višino 1000 m. Na tem poletu je kot potnik letel tudi starejši od bratov Mongolfier, Joseph. Zanimivo je, da je bil to edini polet katerega od bratov Mongolfier.

Leta 1785 se je ponesrečil eden od prvih dveh letalcev z baloni Pilâtre de Rozier. Skonstruiral je balon mešane konstrukcije (danes jih imenujemo po njemu), kjer je v kupoli toplozračnega balona še manjši plinski balon. V tem primeru je bil napolnjen z vodikom. Ker so balon ogrevali z ognjem se je vodik vžgal in Pilâtre de Rozier je pri poizkusu preleta Rokavskega preliva izgubil življenje.

Proti koncu 18. stoletja je toplozračno balonarstvo za kar nekaj časa zamrlo. Razlog je odkritje plinskega balona, napolnjenega z vodikom.

Sledil je razmah plinskih balonov, ki so konstrukcijsko enostavnejši, pa tudi pridobivanje vodika (plina, ki so ga uporabljali za letenje) je enostavno in poceni.

Prvi prelet Rokavskega preliva je uspel 7. januarja Jean-Pierre Blanchardu in Johnu Jeffries-u. Letela sta v vodikovem balonu iz Dovra v Calais. Podobne polete so ponovili tudi v Veliki Britaniji, Italiji in v ZDA. Blachard, ki je postal mednarodno priznan balonar, je 26. Avgusta 1785 preletel razdaljo 252 kilometrov.

Toplozračno balonarstvo je nato zamrlo za kar nekaj časa. Glavni problem tovrstnega balonarstva je  v tem, da moraš vzdrževati temperaturo v balonu. To so takrat dosegli s kurjenjem slame in lesa. Če upoštevamo, da je bil balon narejen najpogosteje iz svile, si lahko predstavljamo, kako hitro je lahko prišlo do požara. Pri plinskih balonih pa vsi ti problemi odpadejo. Saj se plin lažji od zraka “ujame” v neprepustno “vrečo”  in že imamo balon. Vse kar rabimo še je način za spreminjanje višine. To so dosegli z odmetavanjem balasta in spuščanjem plina.

Ves čas so se konstruktorji trudili balon usmerjati. Kaj kmalu so ugotovili, da mora biti za to balon oblikovan drugače, kot za nemotorni let. Zato so začeli konstruirati balone cigaraste oblike. Prvo zračno plovilo, ki je prikazalo kontroliran let je bila zračna ladja brazilskega grofa Santos Dumonta, ki je v Parizu leta 1901 naredil polet v obliki številke 8 dolg 11.3 km. Pravi razmah pa so zračne ladje doživele med in po 1. svetovni vojni. Še posebej so znane zračne ladje nemškega konstruktorja grofa Zeppelina. Popularnost jim je upadla šele ob nesreči zračne ladje LZ 129 Hindenburg leta 1937.

Toplozračno balonarstvo kakršno poznamo danes, je zasluga Eda Yosta in njegovega podjetja Raven Industries, ki je v 50ih letih prejšnjega stoletja za Pomorski raziskovalni center ameriške mornarice začel razvijati toplozračni balon za prenos manjših bremen na krajše razdalje. Yost je za osnovo vzel Mongolfierov koncept in ga razvil naprej z uporabo modernih materialov za kupolo in propanskega gorilca. Prvi polet so opravili oktobra 1955. Razvili so tudi moderno (naravno) obliko balona, kakršno poznamo danes. V začetku 60ih let ameriška mornarica ni več kazala zanimanja za nadaljni razvoj, vendar pa so takrat navdušenci že kazali zanimanje za športno letenje s temi napravami in rodilo se je letenje s toplozračnimi baloni, kakršno poznamo danes.